HiStory

Začetki televizije v Belgiji

To je prevod zgodbe francoščine (http://www.history-project.eu/158/2009/01/29/entrages).
zgodba dveh starejših oseb, ki sta bili del prve ekipe belgijske Radiotelevizije; Maurice Broekaert in Jules Collier

Začetki televizije v Belgiji pri Institut National de Radiodiffusion (INR - NIR) niso tudi prvi začetki v Evropi, saj je televizija uradno že obstajala s 819 linijami v Franciji, 625 linijami na Nizozemskem in 405 linijami v Veliki Britaniji od leta 1936 in že od leta 1935 v Nemčiji. Z njihovimi skromnimi dvournimi programi so bile TV postaje bolj podobne majhnim klubom amaterjev in bili smo se daleč od telekomunikacijskih mrež, ki jih poznamo kasneje. Prva televizijska ekipa v Belgiji je vsekakor orala ledino.

Zamisliti si morate, kako je bilo vznemirljivo posredovati podobe iz studia, ki so si jih privilegirani lahko takoj ogledali doma. Prva produkcijska ekipa je bila sestavljena iz prostovoljcev iz vrst radia in gledališča. Dovolj je bil kratek tečaj ter izpit iz teorije, da si bil sprejet. To so bili motivirani pionirji, ki jih je prežemalo navdušenje, da bodo priča edinstvenemu in zgodovinskemu dogodku ter del pustolovščine, ki se ne bo nikdar več ponovila. Svojega posla si se moral naučiti kar pri delu, saj šole za ta poklic tedaj seveda še ni bilo. Vsega smo se morali naučiti sami, od snemanja, osvetljave, obdelave slike do visokih in video-frekvenc, ki so bile posebne za televizijo. Težave, ob katere smo zadeli, so bile raznolike, pogosto nepričakovane in razreševanje je terjalo veliko različnih znanj in veščin.

Če se mora kaj zapisati v zgodovino, je to sodelovanje vseh članov ekipe, ki so prispevali svoja znanja. Vzdušje v ekipi je bilo odlično. Produkcija oddaje je bila sad skupnega dela, zmes izkušenj vseh, iniciativnosti in naravnanosti k odličnosti. Televizija ni delo enega samega človeka, temveč posebnega malega sveta, ki večkrat ostane skrit očem javnosti. Preprosto si preberite napise po koncu oddaje. Pa tudi ti omenjajo le majhen delež ljudi, ki so bili udeleženi. Napačno informiran in nespoštljiv novinar je nekoč napisal: »Kdaj bodo končno v odpovedno špico oddaj vpisovali tudi ime čistilca pisarne?«. Sodelovanje in povezanost v ekipi je ključna za dobro delo in izdelek. Če smo želeli doseči sprejemljiv rezultat, smo morali pogosto sklepati kompromise med estetsko vizijo ter tehničnimi zmožnostmi. Produkcijo seveda izboljšuješ tudi tako, da se učiš iz svojih napak. A to ni nič novega!

Seveda je vznemirljivo imeti nov poklic, še posebej če ga imaš tako rad. Če imamo radi to, kar počnemo, to poveča naše zmožnosti in ustvarjalni potencial. Značilnost pionirjev je, da dajejo, ne da bi si to beležili. Vredno je bilo tudi zaradi ponosa in uživanja pri delu. Če imamo radi to, kar delamo, to poveča tudi našo željo po učenju in napredku. V letu 1953 je televizija šele iskala svoje vzore in ideale. Program oz. prenosi so bili še vedno skromno razumljeni kot eksperimentalni. Vsi, ki so pri njih sodelovali, so bili vzpodbujeni tudi s tem, da sodelujejo pri nečem enkratnem ter so tako dali od sebe najboljše. Sploh se nismo spraševali o nadomestilu za nadure. Petek je bil dan za počitek, npr. za obisk gledališča, v mesecu avgustu pa smo opravljali vzdrževalna dela na elektronski opremi. V tem času ni bilo programa za gledalce, podobno kot se tudi gledališča zaprejo.

V tem obdobju je bila vsa TV »v živo«; slika se je brez prekinitev prenašala iz studia, ki je bil opremljen s tremi kamerami, katere so vse tekle v živo, ena od njih pa je bila izbrana za prenašanje. Efekt »fade-fade« je bil skrajni trik, ki smo ga imeli na voljo glede na elektroniko. Program je moral tudi tako zelo skrbno pripravljen, kajti prenosi niso dovoljevali prekinite. Opreme za video snemanje še ni bilo na voljo. Prvi program je nastajal v Studiu 5, ki je bil prej glasbeni studio pri Place Flagey. Težko si je zamisliti, da je prvi televizijski program pri Belgian Institut National de Radiodiffusion (INR) stekel v letu 1953. Da bomo bolj natančni, prva testiranja so potekala že leta 1951, s povsem novo opremo in kamerami z ikonoskopskim sistemom, ki je potreboval skoraj stokrat višje ravni osvetlitve, kakor pa so potrebne pri sodobnih kamerah.
Oprema je bila kasneje posodobljena s čudovitim čudežem sodobne tehnologije tistega časa, ki je bil plod genialnosti Vladimirja Kosme Zworikina, tj. s sistemom slike Orthicon korporacije RCA. To je bila skoraj tovarna elektronike na prostoru steklenice za vodo. Ta sistem je bil v uporabi do napovedi uporabe barvne tehnike (vodstvo belgijske televizije), 31. decembra 1971.