HiStory

To je prevod zgodbe iz nemščine (http://www.history-project.eu/48/2008/06/30/horst).
Avtor: Horst Hommel

Moj oče je zbežal iz ujetništva Buxtehude pri Hamburgu in prispel k nam Wilhelmshaven po avanturistični vožnji s kolesom. Hitro se je vključil v vsakdanje življenje.

Predvsem je bil največji problem ker nismo imeli dovolj hrane. Boni niso preveč pomagali, ker veliko proizvodov ni bilo ali pa jih je bilo premalo.

Da bi preživeli smo bili vključeni v črni trg ki je bil prepovedan.

Read the rest of this entry »

To je prevod zgodbe iz nemščine (http://www.history-project.eu/141/2008/12/15/horst).
Avtor: Rotraud Oelke

Bila je nedelja , prelep dan v času počitnic. Ker sem si želel povečati žepnino sem delal v letovošču za ptroke. Bil sem med enajstim in dvanajstim šolskim letom in imel se sedemnajst let.

Pravkar smo se vrnili v naše  šotore po zajtrku ko se je nenadoma vključil počitniški radio. Navadno so ga uporabljali za splošne informacije za vse. V tistem tenutku smo mislili:”kaj je to?” dokler nismo dojeli da berejo uradno izjavo Nemške demokratične republike.

Read the rest of this entry »

To je prevod zgodbe iz nemščine (http://www.history-project.eu/32/2008/05/14/horst).
Avtor: Peter Baudenbacher

November 1989 - Januar 1990

Utopičen sen se je uresničil

Meja v DDR časih.

Neprehodna več kot 40 let, nehumana in kot je kazalo večna. Prebivalci Rhön Grabfelda so to spremenili. Nihče ni pomislil da se bo DDR spremenila ali da se bodo meje odprle.

Kako napačno smo mislili!

Nenadoma čez noč so se meje DDR odprle in vse se je spremenilo.
Ljudje, ki so živeli na vzhodu  so prišli v gručah.

Read the rest of this entry »

To je prevod zgodbe iz nemščine (http://www.history-project.eu/182/2009/03/10/horst).
Poslal Ernst Kramer, Oberasbach,  marec 2009

Po zavezniški invaziji v Normandiji 1944 sem kot vojni ujetnik bil v ujetniškem taborišču v Angliji.  Razdelili so nas da delamo narazličnih poslih. Ob koncu leta 1947 sem delal v veliki tovarni v slikarski delavnici in poslikaval različne predmete za vsakodnevno uporabo.

Nekega dni se je na mojem delovnem mestu pojavil oficir odgovoren za taborišče in me vprašal ali bi lahko prostovoljno naslikal  šopek rož v košarici za majega nadzornika. Pojasnil sem mu, da bom to rado naredil, ker sem imel dobre odnose  z mojim nadzornikom , ki me je pogosto povabil na svoj dom. Tako sem imel možnost da prebijem večer z njim in njegovo družino.

Read the rest of this entry »

To je prevod zgodbe iz nemščine (http://www.history-project.eu/42/2008/05/22/horst).

Avtor : Dieter Wilhelm
Velika frankfurtska aleja v Berlinu pelje od Aleksanderplatza na vzhod.
Vlada GDR (prejšna vzhodna cona) jo je preimenovala v Staljinovo alejo in razvila v bulevar v ruskem slogu. Delavci so bili plačani po tako imenovani normi, ki so jo morali dosegati. Kdo je presegel normo je bil dobro plačan.
Nekega dne so norme bile po naključju povečane. To je pripeljalo do nemirov 17 junija 1953. Vodstvo vzhodne cone je zgubilo svojo  moč. Enega izmed ministrov je besna množica ugrabila in predala policiji. Tedanji premijer Ulbricht je moral zbežati iz sedeža vlade v oklopniku.

Read the rest of this entry »

To je prevod zgodbe francoščine (http://www.history-project.eu/158/2009/01/29/entrages).
zgodba dveh starejših oseb, ki sta bili del prve ekipe belgijske Radiotelevizije; Maurice Broekaert in Jules Collier

Začetki televizije v Belgiji pri Institut National de Radiodiffusion (INR - NIR) niso tudi prvi začetki v Evropi, saj je televizija uradno že obstajala s 819 linijami v Franciji, 625 linijami na Nizozemskem in 405 linijami v Veliki Britaniji od leta 1936 in že od leta 1935 v Nemčiji. Z njihovimi skromnimi dvournimi programi so bile TV postaje bolj podobne majhnim klubom amaterjev in bili smo se daleč od telekomunikacijskih mrež, ki jih poznamo kasneje. Prva televizijska ekipa v Belgiji je vsekakor orala ledino. Read the rest of this entry »

To je prevod zgodbe francoščine (http://www.history-project.eu/160/2009/01/29/entrages).

Jean-Pierre, rojen 1941

Rojen sem bil leta 1941 v majhni vasici z imenom Ax-les-Thermes blizu Toulousa, kjer se je moja družina skrivala, ker je imela judovske korenine.
Da bi se lahko prehranila, je bila moja mama šivilja ter je šivala obleke ter krila za vaščane v zameno za hrano za nas otroke ter zanjo z očetom.
Občasno smo bili opozorjeni ter smo se morali skriti v gozdu, kjer so živeli tudi volkovi. Srečo smo imeli, da smo lahko tako pobegnili, kljub slabemu vremenu.
Po koncu vojne leta 1945 smo odšli živet v Pariz, kjer smo živeli še mnogo let. V Franciji sem opravil tudi del mojega šolanja.
Po tem, smo se preselili v Belgijo, kjer smo živeli pri babici po mamini strani. Poročil sem se in imam dva otroka ter devet vnukov.

To je prevod zgodbe francoščine (http://www.history-project.eu/252/2009/05/05/entrages).

Jean-Paul

Ko sem delal za Phillips, nisem delal na oddelku za upravljanje s človeškimi viri, ampak na oddelku za upravljanje »človeškega parka«. Ko socialni delavec sem si hitro začel zastavljati določena vprašanja. Prav tako sem delal v kadrovski službi podjetja, ki je izdelovalo radarje za letala sil zveze NATO.

Moral sem si npr. zapisati imena vseh delavcev, ki so na dopust odšli v Jugoslavijo, in ko sem prejemal njihove dopisnice z dopusta, sem vedel, da bodo jeseni odpuščeni. Moral sem izročiti njihova imena in moški, ki je delal za vlado (delal je za tajno službo) je pregledal njihove mape. Tega nihče ni vedel razen 8 ljudi na kadrovskem oddelku, ki so skrbeli za 15.000 delavcev. Read the rest of this entry »

To je prevod zgodbe francoščine (http://www.history-project.eu/127/2008/11/19/lacherez_a).

Gaston Fayard, 87 let

Rad bi spregovoril o moji vasi. Mnogo ljudi se pritožuje zaradi zapiranja železniških postaj v manjših krajih in popolnoma jih razumem. V moji vasi se že dolgo počutim zapuščenega od ostalega sveta. Zadnjo trgovino so zaprli konec devetdesetih let. Moram priznati, da sem tudi sam malo odgovoren za to, saj sem v mladih letih odšel v Lyon za delom in sem se sem vrnil šele po upokojitvi. Ko sem se vrnil v družinsko hišo, sem opazil, da je skoraj polovica hiš in drugih stavb zapuščenih. Toda nihče ni bil resno zaskrbljen nad tem, niti prebivalci niti različni župani. Niti se ni nihče oglasil, ko so regionalno cesto speljali nekaj kilometrov stran od vasi in jo tako povsem obšli. Težko je reči, da se je kar koli naredilo, da bi privabili ljudi nazaj v vas. Všeč pa so mi Angleži, ki so začeli prihajati. Kupili so celo nekaj hiš; nekateri so že upokojeni, drugi pa še ne in tukaj preživijo vsaj nekaj mesecev na leti. So zares čudoviti ljudje. Dva sta celo obnovila tukajšnjo kmetijo. Tudi sam sem se začel učiti angleškega jezika.

To je prevod zgodbe francoščine (http://www.history-project.eu/130/2008/11/19/lacherez_a).
Pierre Castaings, 83 let

Mladini (pa tudi malo manj mladim) bi rad povedal, da je tema trajnostnega razvoja, o kateri danes veliko slišimo, res zelo pomembna. V moji družini moj oče, strici, jaz sam pa tudi moji otroci vsi ljubimo gore v Pirinejih. Lahko si predstavljate, da sem pri 83 leti pri pohodništvu manj aktiven kot nekoč; še vedno pa tu in tam rad kam grem, sicer me tudi moji vnuki ne bi pustili na miru. Opazoval sem, kako so v dolini severnega Aragona gradili velike jezove, ki so včasih potopili celotne vasi in doline. Prejšnjo pomlad sem na moj rojstni dan z družino odšel na izlet v Jaco in izkoristili smo priložnost ter si ogledali eno izmed teh velikih konstrukcij. Za njo smo lahko videli cerkev, ki je pred leti že bila potopljena. Read the rest of this entry »

To je prevod zgodbe francoščine (http://www.history-project.eu/264/2009/05/20/history_france).
Marie-Thérèse Lassabatere

V letu 1938 je bila stara 18 let. Tudi Pierre je bil 18. Tistega petka se je Pierre na vaškem trgu odpravil kolesarit, kakor je to pogosto storil s svojimi starši. Toda ta naprava z dvema kolesoma je hitro imela mehanske težave, tako da je moral poiskati mehanično delavnico. Tam so ugotovili, da je problem resen ter da bo moral kolo pustiti pri njih vsaj za tri ure. Read the rest of this entry »